Zakaj včasih zavrnemo blago, preden naredimo prvi vzorec

Včasih je tkanina v redu.

Še vedno ga ne uporabljamo.

To je lahko težko razložiti stranki, še posebej, če je bila tkanina skrbno izbrana in je videti točno tako, kot je imela v mislih.

Barva je prava.

Sestava je prava.

Teža je blizu.

Občutek roke je dober.

Na papirju morda ni očitnega razloga za zavrnitev.

Toda oblačila niso izdelana na papirju.

Tkanina je lahko sama po sebi popolnoma sprejemljiva, vendar je še vedno napačna izbira za določeno oblačilo.

Spomnim se enega projekta, kjer je stranka že izbrala tkanino, preden je stopila v stik z nami.

Bila je mehka mešanica bombaža.

Površina je bila videti čista.

Teža je bila znotraj zahtevanega obsega.

Ko smo odprli zvitek, nihče ni imel takojšnjega ugovora.

To je bil problem.

Očitno ni bilo nič narobe s tem.

Odrezali smo majhen kos in ga dvignili.

Potem smo ga zložili.

Nato ga je razgrnil.

Tkanina se je hitro obnovila.

Prehitro.

Eden od naših izdelovalcev vzorcev ga je pogledal in rekel:

'To bo v nasprotju z dizajnom.'

To je bil verjetno najboljši opis.

Oblačilo, ki si ga je želela stranka, je imelo sproščeno, rahlo spuščeno silhueto.

Blago se je želelo vrniti v prvotno obliko.

Ti dve stvari bosta delovali druga proti drugi.

Vseeno bi lahko naredili vzorec.

Ne bi bilo težko.

Vzorec je bil pripravljen.

Tkanina je bila na voljo.

Šivalna linija bi lahko proizvedla vzorec v običajnem časovnem okviru.

Vendar je obstajala velika verjetnost, da bo stranka prejela končni kos in rekla:

'Zakaj ni videti kot referenca?'

Odgovor bi bila tkanina.

Ne zato, ker je bila tkanina slaba.

Ker je bilo preveč aktivno za obliko, ki smo jo poskušali ustvariti.

Ljudje pogosto govorijo o tkanini glede na težo in sestavo.

Te so pomembne.

Tudi oni so le del zgodbe.

Dve tkanini sta lahko obe iz 100 % bombaža.

Oba sta lahko 300 GSM.

Oboje lahko označimo kot flis.

Še vedno se lahko obnašajo popolnoma drugače, ko postanejo oblačilo.

Eden lahko drži obliko.

Drugi se lahko zruši.

Človek se lahko raztegne in okreva.

Drugi lahko ostane nekoliko podaljšan.

Eden lahko močno visi z rame.

Drugi lahko potisne vzorec navzven.

Oblačilu je vseeno, kako se blago imenuje.

Odziva se le na obnašanje tkanine.

Nekaj ​​stvari preverimo, preden odobrimo tkanino za vzorčenje.

Prvi je preprost.

Držimo ga.

Ni ravno na mizi.

Gor.

Kakšen meter tkanine vam pove precej, ko gravitaciji dovolite, da opravi svoje delo.

Nekatere tkanine takoj padejo.

Nekateri ostanejo skoraj togi.

Nekaj ​​zasuka.

Nekateri razkrivajo rahel poševnik, ki ni očiten, ko tkanina leži ravno.

To zadnje lahko kasneje postane problem.

Še posebej na oblačilih sproščene silhuete.

Nato ga raztegnemo.

Ne s strojem.

Samo z roko.

Malo v širino.

Malo v dolžino.

Želimo videti, kaj se zgodi, ko se napetost sprosti.

Ali se vrača?

Ali ostane podaljšan?

Ali ena smer okreva drugače od druge?

Še enkrat, nobeno od teh opazovanj samo po sebi ne odloči, ali je tkanina dobra.

Pomagajo nam razumeti, s čim bo oblačilo delovalo.

Tkanina, ki se zlahka raztegne, ni samodejno udobna.

Tkanina z zelo malo raztezljivostjo ni samodejno toga.

Okrevanje je pomembno.

Prav tako smer raztežaja.

Enako velja za konstrukcijo oblačila.

Majica s kratkimi rokavi, pulover s kapuco in jakna lahko uporabljajo tkanine s podobnimi lastnostmi, vendar zahtevajo popolnoma drugačne odločitve.

Zato ne maramo priporočati tkanine samo na podlagi imena izdelka.

'Težki bombaž.'

'Francoski frotir.'

'Brušeni flis.'

Ti opisi nam dajejo izhodišče.

Pogovora ne zaključijo.

Projekt, ki sem ga omenil, se je sčasoma preselil v drugo tkanino.

Bilo je nekoliko manj mehko.

To je bila prva stvar, ki jo je stranka opazila.

Nad tem delom ni bil nihče posebej navdušen.

Ko pa je bil prvi vzorec vrnjen, je bila razlika očitna.

Telo je padlo v predvideno obliko.

Rama je bila videti sproščena, ne da bi se zrušila.

Rob se ni boril z vzorcem.

Tkanina ni opravila vsega dela.

Dovolil je, da vzorec opravi svoje delo.

To je nekaj, kar je težko razložiti med razvojem.

Tkanina se lahko bolje počuti v roki in ustvari slabše oblačilo.

To se zgodi.

Najmehkejša tkanina ni vedno najboljša tkanina.

Najtežja tkanina ni vedno najboljša tkanina.

Tkanina z največjo raztegljivostjo ni vedno najbolj udobna.

Pomembno je, kaj se zgodi po tem, ko je blago razrezano in zašito.

Takrat tkanina preneha biti rolada.

Postane del strukture.

Blago pogledamo tudi po pranju, kadar je projekt občutljiv na krčenje ali spremembo površine.

Nekatere tkanine se dramatično spremenijo po prvem pranju.

Površina postane mehkejša.

Širina se nekoliko spremeni.

Telo izgubi del svoje prvotne čvrstosti.

To je lahko točno tisto, kar dizajn potrebuje.

Lahko pa popolnoma spremeni silhueto.

Vzorec, ki je pred pranjem videti popoln, lahko kasneje postane drugo oblačilo.

Torej, če obstaja verjetnost, da se bo tkanina bistveno spremenila, bomo to raje odkrili, preden stranka potrdi končno konstrukcijo.

Ne po masovni proizvodnji.

Včasih je stranka vztrajala pri uporabi določene tkanine.

To je v redu.

To je njihov izdelek.

Naša naloga ni zmagati v prepiru o tkanini.

Če ima izbira jasno posledico, jo razložimo.

Včasih stranka še vedno izbere originalno tkanino.

Včasih se odločijo, da je kompromis vreden tega.

To je običajen del razvoja izdelka.

Pomembno je, da se odločitev sprejme zavestno.

Največja napaka je domneva, da sta izbira blaga in razvoj vzorca ločena koraka.

Niso.

Vzorec je zasnovan okoli določenih vedenj.

Tkanina spremeni ta vedenja.

Potem bo morda treba spremeniti tudi vzorec.

Sproščen vzorec v trdi tkanini se ne bo obnašal kot enak vzorec v mehki tkanini.

Oprijet vzorec v bolj raztegljivem blagu bo morda potreboval drugačno lahkoto.

Težka tkanina lahko spremeni položaj kapuce.

Spolzka tkanina lahko spremeni obnašanje šiva med šivanjem.

Te stvari so povezane že od začetka.

Zato včasih blago zavrnemo še pred izdelavo prvega vzorca.

Ne zato, ker je tkanina poškodovana.

Ne zato, ker je dobavitelj naredil kaj narobe.

Preprosto zato, ker tkanina in dizajn zahtevata različne stvari.

To je veliko lažje ugotoviti pred vzorčenjem kot po tem, ko je bil vzorec izdelan.

In veliko ceneje, kot če bi ga odkrili po začetku masovne proizvodnje.