Napake, ki jih naredijo znamke prvih oblačil pred proizvodnjo

Ko nas je ustanovitelj prvič kontaktiral, je že imel jasno sliko, kaj želi.

To je bila njegova prva kolekcija oblačil.

Imel je blagovno znamko.

Imel je logotip.

Imel je tablo razpoloženja, polno referenc.

Predvsem pa je imel veliko idej.

Med našim prvim klicem je povedal nekaj, kar pogosto slišimo pri novih znamkah:

'Ne želim, da bi bila prva kolekcija videti kot test. Želim, da ljudje natančno vedo, za kaj gre pri naši blagovni znamki.'

To smo razumeli.

Prva zbirka nosi veliko čustev.

Za ustanovitelja to niso bila le oblačila.

Predstavljali so mesece načrtovanja in identiteto znamke.

Izziv mu je bil pomagati spremeniti vse te zamisli v izdelke, ki jih je dejansko mogoče proizvesti.

Prvotni načrt je bil večji, kot smo pričakovali.

Na voljo so bili puloverji s kapuco, majice, trenirke in jakne.

Skoraj vsak kos je imel nekaj posebnega.

Drugačna tkanina.

Drugačna tehnika tiska.

Drugačna oznaka.

Drugačen konstrukcijski detajl.

Nič ni bilo nemogoče.

To ni bil problem.

Težava je bila v tem, da je vsaka nova ideja ustvarila nov razvojni proces.

V fazi načrtovanja je dodajanje še ene podrobnosti preprosto.

Na računalniškem zaslonu lahko zamenjava zadrge, dodajanje vezenin ali ustvarjanje novega učinka tkanine traja le nekaj minut.

V proizvodnji se vsaka sprememba poveže z nečim drugim.

Nova tkanina vpliva na vzorec.

Novo vezenje vpliva na testiranje.

Nova dodatna oprema vpliva na pridobivanje.

Novogradnja vpliva na vzorčenje.

Izdelek postane kombinacija številnih odločitev.

Stranki nismo rekli, naj odstrani vse.

To ponavadi ni v pomoč.

Namesto tega smo mu zastavili drugačno vprašanje:

'Če se vaše stranke spomnijo samo enega izdelka iz vaše prve zbirke, kateri naj bo?'

Sledil je dolg premor.

Rekel je pulover s kapuco.

Ta odgovor je dejansko olajšal naslednje odločitve.

Pulover s kapuco je bil izdelek, ki je najbolj jasno predstavljal znamko.

Zato smo se odločili, da temu delu posvetimo več pozornosti.

Drugi izdelki niso bili preklicani.

Bili so poenostavljeni.

Med vzorčenjem smo naleteli na še eno običajno situacijo.

Stranka je želela, da se pulover s kapuco počuti vrhunsko.

Poslal je več referenčnih izdelkov znanih blagovnih znamk streetwear.

Težava je bila v tem, da je imela vsaka referenca nekaj, kar mu je bilo všeč.

Eden je imel blago.

Drugi je imel napad.

Drugi je imel podrobnosti.

Vse je želel združiti v en izdelek.

To se pogosto dogaja pri novih blagovnih znamkah.

Ne kopirajo enega izdelka.

Z zbiranjem najboljših delov številnih izdelkov poskušajo ustvariti nekaj boljšega.

Ideja je smiselna.

Včasih pa končni izdelek postane nejasen.

O puloveru s kapuco smo imeli več razprav.

Naj bo poudarek na preveliki obliki?

Bi morala biti težka tkanina?

Naj bo to vezenina?

Bi morala biti končna obdelava?

Sčasoma smo se odločili, da je najpomembnejši občutek silhueta in tkanina.

Vezenina je ostala, vendar je postala čistejša.

Nekatere dodatne podrobnosti so bile odstranjene.

Pulover s kapuco je postal manj zapleten.

Toda postalo je bližje temu, kar je znamka želela.

Ena stvar, ki smo jo opazili med tem projektom, je bila, da blagovne znamke, ki se prvič uvajajo, pogosto skrbijo za odstranjevanje podrobnosti.

Mislijo si:

'Če nekaj odstranimo, postane izdelek manj poseben.'

Toda stranke običajno ne izkusijo oblačila ob pogledu na tehnični paket.

To doživijo z nošenjem.

Prileganje.

Udobje.

Občutek blaga.

Celoten videz.

Te stvari so običajno pomembnejše od najdaljšega seznama funkcij po meri.

Iz tega projekta je bila še ena lekcija.

Prva proizvodna količina.

Naročnik je na začetku želel proizvesti večjo količino, ker je bila cena na enoto boljša.

S cenovnega vidika je bilo to smiselno.

Toda to je bil popolnoma nov izdelek.

Zgodovine prodaje ni bilo.

Nihče ni vedel, katera velikost se bo hitreje prodajala.

Nihče ni vedel, katero barvo bi imeli kupci raje.

Po razpravi se je stranka odločila začeti z bolj nadzorovano količino.

Ni šlo za najnižjo možno ceno na kos.

Vendar je znamki dalo večjo prilagodljivost.

Če bi se izdelek dobro obnesel, bi lahko z večjo samozavestjo povečali naslednje naročilo.

Nekaj ​​mesecev kasneje smo razpravljali o drugem naročilu.

Pogovor je bil zelo drugačen.

Stranka je že vedela, kateri slog je najboljši.

Vedeli so, katero barvo imajo kupci raje.

Vedeli so, katere podrobnosti kupci opazijo.

Drugo zbiranje je bilo lažje, ker so bile za vsako odločitvijo resnične informacije.

Če pogledam nazaj, največji izziv pri prvem projektu ni bila proizvodnja.

Tovarna bi lahko izdelovala izdelke.

Materiali so bili na voljo.

Tehnike so bile možne.

Težko se je bilo odločiti, kaj je najpomembnejše.

Za novo znamko oblačil se vsaka ideja zdi pomembna.

In včasih so vse dobre ideje.

Toda zbirka še vedno potrebuje prednostne naloge.

Izdelki, ki uspejo, niso vedno tisti z največ podrobnostmi.

Ponavadi so tisti, kjer vsaka odločitev podpira isto idejo.

Za prvo kolekcijo ni treba dokazati vsega, kar zmore znamka.

Strankam mora dati razlog, da si ga zapomnijo.

To je nekaj, kar mnoge znamke razumejo šele po prvi proizvodnji.

In to je povsem normalno.

Prva zbirka ni le lansiranje.

Je tudi začetek razumevanja, kaj znamka resnično želi postati.